Človekova potreba po stiku z zemljo se bolj kot na deželi odraža v mestih. To mogoče še najbolj neposredno začutiš, ko si sam vpleten v proces ustvarjanja novih vrtnih površin, namenjenih za urbane vrtičkarje.
V Evropi skoraj ne obstaja mesto, ki ne premore vrtov, najsi bodo takšni, ki jih upravlja občina ali vrtovi, ki so si jih meščani samovoljno uredili na zapuščenih delih mesta ali skupnostni vrtovi, ki se oblikujejo skozi iniciative in projekte in jih mesto podpira – povsod obstajajo, tako kot povsod obstaja potreba ljudi po lastnem obdelovanju zemlje.
Ker sem sama z dežele, odrasla sredi gozda med cvetočimi drevesi, dišečimi lipami in mnogimi vrtovi, razumem potrebo prebivalcev mest po stiku z zemljo. Pogosto imam občutek, sploh pomladi in poleti, da zaradi službe v mestu grem vsak dan iz obilja v pomanjkanje.
“Kam še lahko obesim peteršilj?”
Vrtnarjenje v urbanem okolju morda bolj kot na deželi odraža vizualno kreativnost, saj v ospredju ni vedno potreba po lastni hrani, ampak ozelenitev svojega bivanjskega kotička. Mnogi namreč nimajo sreče z lastnim kosom zemlje, zato pa si na svojih balkonih in terasah lahko ustvarijo pravi mikro zeleni raj. Poklon!
Kako vrtnarimo kolektivno?
Poznate vic o jabolčnem zavitku? Da povzamem – vnukinja pride do svoje prababice, jo vpraša, zakaj njena mami na vsaki strani odreže zavitek, preden ga da v pekač in prababica ji reče: » Kaj tvoja mama ni kupila večjega pekača kot ga imam jaz?«
In tako vrtnarimo – kot smo videli pri babici, dedku, mami. Pozabili smo se vprašati, zakaj oni obdelujejo zemljo na določen način. Zakaj si vsako pomlad lomimo hrbte na štihanju in se frustriramo z intenzivnim zalivanjem in plevelom? Za vzgled niti ne potrebujemo določenega človeka, ampak kar naravo samo.
Narava organski material nalaga
Naravna nikoli ne prekopava. Narava nalaga organski material. Tam, kjer je osnovna zemlja gola, se razprostirajo puščave. Če ta monolog še malo raztegnem – ko zemljo pokrijem, se zgodi čudež, ki se mu reče rodovitna tla z manj ali nič zalivanja in srečna zelenjava ter srečen hrbet, ker bo manj plevelov.
Zdaj potrebujemo še samo orodja, s katerimi do tega pridemo. Samo malo je potrebno vklopiti raziskovalno žilico in slediti besedam »vrt brez prekopavanja« in pridemo do krasnih ljudi, ki svoje znanje o sonaravnem vrtnarjenju velikodušno delijo med vse nas, da bi tudi nam bilo lažje! Aleluja!
